Kunci so ena tistih skupin živali, pri kateri pride človeška razklanost v odnosu do živali zelo do izraza.

Po eni strani zaradi svojega prikupnega in nežnega videza že od nekdaj množično osvajajo človeška srca ( v Angliji spadajo med prve tri najbolj priljubljene ‘hišne ljubljenčke’ , so del priljubljenih risank širom sveta, pravljic in zgodb, polnijo razglednice), po drugi strani pa so ena najbolj zlorabljenih živali, kar jih je in to na čisto vseh področjih – v prehrani, kozmetiki, farmaciji, medicini, veterini, industriji ‘hišnih ljubljenčkov’.

Kako zelo slabo jih poznamo, pa priča že osnovno dejstvo – imenujemo jih kar ‘zajci’. Uporabljamo celo termin zajčniki, pa v resnici v hleve, kletke, na podstrešja, garaže, prikolice in še v en kup pogosto zelo zanemarjenih prostorov ne tlačimo zajcev, ampak KUNCE.

 Sicer zajci, ki so v sorodu (oboji spadajo v družino lagomorfov in ne glodalcev), vendar obstajajo med njimi zelo pomembne razlike, celo do te mere, da se kunci in zajci med seboj ne parijo.

Ker se kunci hitro množijo in je njihova reja izjemno poceni, jih je največ zlorabljenih prav v prehrani za meso. Samice se celo življenje oplaja. Do zakola živijo v majhnih ‘zajčnikih’ ali kovinskih kletkah za razplod, ki so sorodne kletkam za kokoši nesnice,  v katerih se večinoma komaj obrnejo, ne morejo skakati, raziskovati.

Kot pri vsaki reji so kletke marsikje pogosto umazane, redko očiščene,zaradi velikega števila živali pa prihaja do razsajanja več bolezni, kot so kokcidioza, pasterela ipd, ki jih večina rejcev nikoli ne zdravi. Na koncu so ubiti z enostavnim prerezom vratu. V Evropi jih zaradi mesa za človeško prehrano pokoljemo več kot 320 milijonov letno